| Medtem ko je Gorica zgodovinsko srednjeevropsko mesto, ki je bilo najprej sedež goriških grofov in nato do konca prve svetovne vojne več kot 400 let v lasti Habsburžanov, je Nova Gorica leta 1947 nastala na risalni deski kot prestižni obsežni urbanistični projekt mlade jugoslovanske države. Načrtovanje »novega mesta na travniku« so zaupali priznanemu slovenskemu arhitektu in Plečnikovemu učencu Edvardu Ravnikarju, ki je projekt vodil v težkih gospodarskih razmerah in s pomočjo številnih mladinskih delovnih brigad. »Hladna vojna« med vzhodnimi državami Varšavskega pakta in zahodnimi državami Nata je oteževala sobivanje na meji: »Železna zavesa« z bodečo žico, mejni bunkerji, koridorske ceste, vojaške patrulje, strog mejni nadzor, obveščevalci in dejavnosti tajnih služb so bili v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja del vsakdana prebivalstva na obeh straneh meje. |
| Doživljajska pot se tematsko dotika zgodb spomenikov, okoliških hribov, svetih hribov, ki jih vidimo na obzorju mest Nova Gorica in Gorica, francoskega kralja Karla X. in njegove žirafe, meje, tihotapstva, prepustnic, zgodovine bohinjske železnice, starovercev in še marsičesa. Pomikamo se med sedanjostjo in preteklostjo, preizprašujemo tematiko meje in raziskujemo dinamično zgodovino sobivanja na območju, kjer sta mejili najmanj dve kulturi, dolgo časa tudi tri. Odstirajo se nam zgodbe krajev, ki jih sreča naš pogled po poti skozi Panovec in razgledi na dele goriškega somestja, ki se nam ponujajo. Na poti srečamo glasbene, plesne točke, klovna in performerje, ki nam pletejo pot do slovensko-italijanske meje. Na meji si ogledamo Muzej Tihotapstva na slovenski strani in postavitev »Lasciapassare — Prepustnica« Društva 74/04 in Comune di Gorizia na italijanski strani meje. Pot nadaljujemo preko zvočne postavitve »Sporočilo kapitana Ahaba iz kitovega trebuha« v predoru Kostanjevica II in na železniški postaji Nova Gorica, kjer z zadnjo zgodbo končamo pohod. |
