Dolina Krčice/Görtschitztal je dobila ime po istoimenski reki, pritoku Krke/Gurk; razteza se v smeri sever — jug ob vznožju Svinške planine v severovzhodnem delu Koroške, od Mostiča/Brückl na jugu, preko Svinca/Eberstein in Malega Šentpavla vse do Hüttenberga na severu. Na nekdanjo slovensko poselitev namigujejo številna ledinska in krajevna imena, ki pripovedujejo tudi o rudarstvu v regiji: npr. Saualm — Svinška planina (ime je iz slovenščine v nemščino napačno prevedeno in bi se moralo glasiti »Bleialm«) ali Selesen iz slov. Železno.

Dolino Krčice so dejansko zaznamovali rudarstvo, industrija in agrikultura. Že Rimljani so tam talili noriško železo, zadnje rudnike blizu Hüttenberga pa so zaprli v osemdesetih letih 20. stoletja. Nekdanji rudarji in njihovi potomci se povsem erodirane metalurške tradicije danes spominjajo predvsem v folklornih prireditvah. V 20. stoletju se je razširila kemijska industrija in z njo izraba laporja za produkcijo cementa v dolini. Kmetje, ki so v številnih generacijah obdelovali prisojna pobočja Svinške planine in približno 800 metrov visoka gričevja na nasprotni strani, so zapustili svoje domove, postali delavci in se naselili v dolinskih vaseh. Erozija planinskega gospodarstva se nadaljuje vse do danes, zaraščanje z gozdom pa bo dolgoročno spremenilo videz pokrajine.

V zadnjih desetletjih je več ekoloških katastrof v dolini pospešilo razpad tradicionalnih poselitvenih struktur, razkroj socialnih vezi ter odseljevanje. Leta 2014 so v regiji odkrili življenjsko nevarno onesnaženje s heksaklorbenzenom (HCB): uživanje domače zelenjave in regionalnih mlečnih ter mesnih izdelkov je bilo prepovedano, cele letine je bilo treba uničiti, živino pa zaklati in odstraniti. V zadnjih letih je več kot tisoč ljudi zapustilo dolino, ostali prebivalci pa nihajo med resignacijo, strahom za delovno mesto in upanjem na izboljšanje zaradi okoljevarstvenih ukrepov.
V napetosti med kulturno dediščino — dolina Krčice je poseljena od antike — zgodovinskimi spremembami in razpadom socialnih vezi nastaja umetniško delo Wernerja Hofmeisterja. Umetnik, ki se je rodil in živi v Malem Šentpavlu se že desetletja posveča »raziskovanju virov«. Svoje izdelke v obliki risb, kovinskih objektov, prostorskih inštalacij in videoarta razstavlja v krajevnem muzeju kulturnih virov in sosednjem skulpturnem parku. Enkratni muzej je končna postaja in cilj večurnega umetniškega pohoda: pot, ki jo markirajo umetniški usmerjevalni signali Wernerja Hofmeisterja pelje skozi brezoblična, kričeče obarvana naselja v dolini vse do starih kmetij na pobočjih Ratten- in Sittenberga. Literarne verižne reakcije in zaklinjajoče tekstovne kaskade avstrijskega pisatelja Boda Hella ter glasbene miniature spremljajo publiko vzdolž poti in kažejo na protislovnost med navidezno nedotaknjeno in latentno kontaminirano pokrajino.